Vtisi iz zasavskega podzemlja - FOTO DRUŠTVO GOGA ZAGORJE

Zagorje ob Savi

Foto društvo GOGA

V Zagorje smo prinesli dogodek.
Pojdi na vsebino
FD Goga > Arhiv > 2012


22.2.2012

Vtisi iz zasavskega podzemlja

Zasavci smo - eni bolj, drugi manj - vsi nekako povezani s »knapušno«. Iskanje črnega zlata je zaznamovalo naše kraje, posledično pa tudi nas same. Vse premalo se zavedamo in spoštujemo našo industrijsko oz. kulturno dediščino. Zasavje in rudarstvo - nekoč ponos in zlato jedro Jugoslavije, danes pa le medel spomin. A zgodba o rudarstvu v revirjih se zaključuje. Vsekakor je o srečnem koncu zgodbe težko govoriti. Če ne drugega pa pač zaradi grenkega priokusa ob pogledu na današnje gospodarsko stanje in nezavidljiv položaj Zasavja v Sloveniji.

Ko sem dobil pred časom priložnost obiskati hrastniško podzemlje, sem imel veliko izgovorov: preveč dela v službi, bolečine v križu, nimam protiprašne zaščite za fotoaparat... Kmalu zatem pa tisti občutek slabe vesti - bo sploh še kakšna priložnost? In je bila. In takrat nisem okleval. Kot pravi Zasavc pa vendar moram enkrat v jamo, kot mora vsak Slovenc na Triglav... Odpovedal sem vse obveznosti v službi, protiprašno zaščitil fotoaparat in bliskavico s plastičnimi vrečkami za gospodinjstvo in gumicami ter se psihično pripravil.

Pa smo šli. Ekpedicija v sestavi Vuko, Tina in jaz, z vodicem g.Pavcnikom. Zjutraj, ko smo se dobili, nisem imel pravega občutka, kaj nas čaka. Dogodivščina se je pravzaprav pričela šele, ko smo se začeli oblačiti v knapovske cunje. Naš vodič nam je svetoval, da si preoblečemo prav vse. Ja, tudi gate. Seveda ga (na žalost) nisem ubogal. Tujih gat pa že ne bom oblačil! Nihče od nas še ni bil v jami, zato so bila dobrodošla vsa navodila in napotki. Mi bi v evforiji verjetno pozabili celo na svetilke...

Vodiču smo se verjetno zdeli nepopisno smešni. Na začetku smo namreč fotkali skoraj vse - eden drugega, »vašhavo«, »lamparno« zunaj, po vstopnem rovu pa kablovje, razne detajle,... Večkrat nam je namignil, da gremo na izkop, da to sploh še ni »prava stvar« in da moramo malce pohiteti, če želimo, da se bomo lahko vrnili z vlakom, drugače pa bo treba spet pešačiti. No, s tem nas je prepričal, da smo malce resneje vzeli pot pod noge. Med potjo smo srečevali knape pri opravljanju vsakdanjih opravil, mi pa smo jih zavzeto pozdravljali s knapovskim srečno in škljocali kot za stavo. Verjetno smo se obnašali kot bi videli sedmo čudo. Vendarle so bili vsi neverjetno prijazni in so nam celo pozirali, česar nisem pričakoval.

Bolj kot smo se spuščali, topleje je postajalo. Vendarle je bila zima in zunaj temperature okrog ledišča, spodaj, nekaj deset metrov nad morjem, na izkopu pa tropska vročina. No, kasneje smo izvedeli, da ni tako hudo vroče kot smo občutili, pač okrog 30 stopinj celzija oz. še malce hladneje. Verjetno nas je dodatno grelo zaradi plazenja po vseh štirih in ob raznih nevarnostih, na katere nas je vodič kar nekajkrat opozoril. Na čelu je bila akcija, povsod se dogaja, ne veš kam bi gledal... Najbolj smešno ob vsem pa je, da je bilo vse tako napeto, da sem nekajkrat pozabil na fotografiranje. Pravzaprav sem z mislimi nekajkrat popolnoma odplaval - v ozadju sem zaslišal kolegico, kako mi kliče: »A mi ne boš pomagal?«, rabil pa sem kar nekaj trenutkov, da sem se zdrznil in ugotovil, da se muči po lojtri in bi ji lahko prijel fotoaparat... Razmišljal sem, kako se je čas tu spodaj ustavil. Mehanizacija je res posodobljena, v principu pa gre še vedno za fizično delo in na koncu si umazan do gat. Sam se komaj plazim po teh zožitvah, njim pa to okolje iz dneva v dan predstavlja delovno mesto. Kakorkoli obrnemo, ti ljudje so pravi junaki, vsak dan v nevarnosti, optimistični, prijazni, na površju pa zgleda kot bi opravljali povsem običajno delo.

Ko smo zunaj zbirali vtise, smo si bili edini: spodaj je drug svet. Temen, a topel. Poleg toplega zraka in obilice prahu zaradi izkopavanja mislim s tem tudi na človeško toplino. Spodaj dojameš pomen besede kamerad. V takšnih okoliščinah nikoli ne veš, kdaj boš rabil pomoč. In zato verjamem, da ni naključje, da je ta beseda nastala ravno v našem, zasavskem podzemlju. Pa smo šli za zaključek na pivo in nekaj drugih. In nismo se čudili, da so se nam kmalu pridružili tudi znani obrazi iz podzemlja. Žeja, ko prideš iz jame, je namreč neizmerna. S fotografskim izkupičkom odprave pa le nisem najbolj zadovoljen, očitno namreč nisem bil dovolj psihično pripravljen na takšen podvig. No - pa imam izgovor, da grem še enkrat...

Uroš Drobež

Galerija



Copyright © 2014-2017 Foto društvo Goga Izdelava in oblikovanje Franci Oven

FOTO DRUŠTVO GOGA
Selo pri Zagorju 13, 1410 Zagorje, Slovenija
Email: fd.goga@gmail.com Splet: www.fd-goga.si
Kontakt
Nazaj na vsebino | Nazaj na glavni meni