FD Goga v jami Ojstro - FOTO DRUŠTVO GOGA ZAGORJE

Zagorje ob Savi

Foto društvo GOGA

V Zagorje smo prinesli dogodek.
Pojdi na vsebino
FD Goga > Arhiv > 2011


24.02.2011

OBISK ČLANOV FD GOGA V JAMI OJSTRO

V četrtek, 24. 2. 2011, smo člani FD Goga obiskali jamo Ojstro v Hrastniku. Ob 8h zjutraj smo se zbrali Matej Strgaršek, Franci Oven, Edi Hribšek in Uroš Ritonja pred vhodom v rudniške prostore. Po prijavi pri vratarki nas je sprejel Borut Flisek. V prijetnem razgovoru ob kavi je razložil na kratko prihodnje usmeritve RTH-ja, kakšni so načrti z jamo Ojstro in nas pripravil na dogodke, ki so bili pred nami. Nihče od nas štirih enookcev namreč še ni bil nikoli v rudniku in vsekakor je bilo kar koristno, da smo se seznanili s tem, kar nas čaka.

Po razgovoru smo se preoblekli v »delovna oblačila«, se opremili z »reševalci«, čeladami in »lampami« in odšli nazaj v pisarno po našo delovno opremo. Seveda smo se vsi opremili z najboljšim kar premoremo, ko pa je vsak pograbil še svoj stativ, nas je Borut, ki nas je spremljal v jamo, prijazno opomnil, da stativov pa pač ne bomo rabili. Takoj nas je prešinilo, da v slabi svetlobi, prahu in vlagi, ki bo pacala naše objektive ne bo nič nastalo in da bomo lahko celo jamo prebliskali le z bliskavicami, zato smo ga le z nejevoljo poslušali in ubogali.
Naš »izlet« se je začel s spuščanjem po vstopnem rovu strmo navzdol. Sprva je bilo zelo hladno, saj je bila zunanja temperatura pod lediščem, tako da nas tudi strm spust ni kaj dosti pogrel, dokler nismo za seboj zaprli par prehodov. Nato pa se je temperatura začela počasi dvigati. Seveda smo mi štirje rudniški zelenci kaj hitro začeli prepoznavati rudniške motive in veselo fotografirati. Zanimiv  nam je bil vsak »canrad«, ki je štrlel napol zakopan iz blata, vsaka zarjavela »ketna«, ki je visela s stropa, pa hunti polni odpadnega železja, sirene, ki opozarjajo na nevarnost, šraufi in matice, transporterji, brezštevilne cevi in ostala napeljava…… neverjetne vsakdanje stvari, ki se v jamski svetlobi vidijo povsem drugače. Seveda bi lahko pri vseh teh motivih ostali v rudniku dva ali pa tri »dritle«, nas pa je priganjal čas, ker smo hiteli na delovišče, kjer kopljejo dva vzporedna rova, s pomočjo katerih bodo v dobrem mesecu odprli novo čelo in začeli pridobivati nove tone premoga. Hiteti pa smo morali predvsem zato, ker ima tudi rudniška železnica svoj vozni red in smo morali biti pravočasno nazaj na vstopni postaji, če nismo hoteli celo pot do površja gristi kolena. Med potjo smo srečali kar nekaj knapov. Vsak je opravljal svoje delo, mi pa smo z obveznim in iskrenim srečno in seveda s šklocanjem in bliskanjem opravljali svoje delo. Končno smo tudi začeli razumeti, zakaj smo se morali odpovedati stativom. Nekateri »bolj korpulentni« smo skozi ozke prehode morali tudi po vseh štirih, pa plezati čez transporterje, v isto luknji sem stopil do kolena v blato (še dobro da so nam dali bata škornje) tja grede z levo nogo, nazaj grede pa z desno.  Če bi se ob vsem tem motovilili še s postavljanjem stativov, ob vseh nastavitvah na fotoaparatih res nebi nikamor prišli, razstavljenih stativov pa zavoljo pomanjkanja prostora, ozkih prehodov in ostalih težav tudi nebi mogli nositi s seboj. Tako smo bili na koncu vsi hvaležni Borutu, ki nam je dal koristen nasvet. Globlje ko smo šli, več je bilo praha in večja je bila vročina, ki je na koncu presegla trideset stopinj. Nadmorska višina na delovišču je bila le par metrov nad morjem.  Končno smo se prebili do odkopnih polj v obeh rovih. V vsakem od njih je bila po ena »Ukrajinka« (stroj za kopanje rudnine) približno pol ducata knapov in velik reflektor, ki je osvetljeval njihovo in naše delovišče. Ustvarjeno je bilo kar dovolj svetlobe in motivov za slikanje. Seveda smo se vsi štirje vneto lotili dela in bliskalo se je kot ob poletni nevihti. Ker smo zamujali na vlak smo se morali kar prehitro odpraviti nazaj proti površju. Najprej po strmih rovih do vstopne postaje žičnice, nekaj vožnje z žičnico, nato smo presedli na vlak in nazadnje na še zadnjo žičnico, ki naj bi nas pripeljala na površje. Žal pa je zadnje prevozno sredstvo zatajilo in tako smo se peš odpravili nazaj na površje. Vmes so nam pod nogami skakale tudi štirinožne dolgorepe jamske manekenke podgane, ki pa niso pokazale prav nobene želje za kakšen foto shooting. Verjetno bi jih prej zadeli s kamnom kot s fotoaparatom.  S približevanjem površini je sorazmerno padala temperatura in tako smo se vsi preznojeni znašli spet na sončni svetlobi in temperaturi, ki je bila blizu ledišča. Napravili smo še par posnetkov svete Barbare v kapelici poleg vhoda v jamo, starih huntov na dvorišču, »spektakularnega« prihoda pokvarjene žičnice, ki so jo vmes usposobili, na površje in pa seveda še »gasilska« slika nas štirih, ki smo živi prišli nazaj na površje, nato pa še nekaj fotografij »lamparne in vašhave« in dočakali smo zasluženega Gamsa na mizi Boruta Fliska. Teknil je… Pa naslednji tudi. Preden smo vsi črni šli pod tuš smo še kar nekaj časa debatirali o tem in onem - seveda o aktualni tematiki.
Ko smo se Franci Edi in jaz (Matej je bil zadržan) naslednji dan dobili pri meni doma in skupaj pogledali material, ki smo ga posneli smo ugotovili, da je bilo kar nekaj uspelih posnetkov. Strinjali smo se,  da bi bilo dobro takole narediti še kakšno stvar. Na koncu smo pobrali od vsakega najboljše in Franci je vse skupaj uredil in zapekel na CD tako, da se zadeva trajno ohrani. En CD v arhiv društva, drugega pa Borutu v pregled. Ko bodo svoje naredile še druge skupine, pa mogoče lahko nastane kakšna tematska razstava na temo rudnik.

In za konec…..
Počasi a zagotovo se končuje skoraj dvesto šestdeset letna zgodovina rudarjenja v naših krajih. Veliko stvari je že zamujenih odkar je Valvazor poročal o »zmajevi krvi«, ki so jo živinozdravniki dajali za zdravje živine in odkar je baron Franc Raigersfeld v Zagorju leta 1755 dobil prvo uradno dovoljenje za lomljenje premoga.
V rudnik smo prišli najmanj deset let prepozno. Zaprtje zagorskega rudnika, na isti poti je tudi trboveljski, nam je ukradlo brez števila motivov. Saj ne da niso slikali, vendar profesionalci gledajo na stvari z druge plati kot mi amaterji. Par fotk, zato da bo kakšna uporabna v časopisu ni isto kot iskanje zanimivih motivov z zgodbami. Želeli bi si vsaj še nekaj izletov v črna zemeljska nedrja jame Ojstro, da dokumentiramo in ustavimo čas dogajanju, ki je dajalo kruh našim predhodnikom, pa tudi našim vrstnikom, preden bo za vedno zadonela uspavanka Orlekov Adijo knapi.
Čisto na koncu pa le še velika zahvala Borutu Flisku, ki nas je strokovno, varno in mislim, da tudi z veseljem, vodil skozi rove jame Ojstro.

Avtor besedila: UJO

Galerija



Copyright © 2014-2017 Foto društvo Goga Izdelava in oblikovanje Franci Oven

FOTO DRUŠTVO GOGA
Selo pri Zagorju 13, 1410 Zagorje, Slovenija
Email: fd.goga@gmail.com Splet: www.fd-goga.si
Kontakt
Nazaj na vsebino | Nazaj na glavni meni